20.11.2020 – DNEVI V NOVEMBRU
Stanje v našem Domu se v zadnjih dneh ni bistveno spremenilo. V Ulici Begonij je aktivno okuženih 5 stanovalcev, 5 stanovalcev je že ozdravljenih, pri njih je okužba že izzvenela. Na I.etaži imamo 10 okuženih stanovalcev v Gozdni ulici, v Cvetlični ulici 4 stanovalke. Na II.etaži, v Storžkovi ulici 2 stanovalki, na III.etaži v Livadni ulici 2 stanovalki. Skupaj je na današnji dan aktivno okuženih 23 stanovalcev. Večina stanovalcev preboleva okužbo v blažji obliki in se dobro počutijo. Po strokovnih smernicah bo v ponedeljek za 5 stanovalcev potekel »uradni« čas, ko velja okuženi posameznik za ozdravljenega. Veseli smo, da se tudi stanovalci počutijo ozdravljene.
Sicer so v Domu v teh dneh gotovo najbolj sproščeni stanovalci Prisojne ulice in deloma tudi iz Livadne ulice, ki so okužbo kot prvi v Domu preboleli. Strokovne smernice navajajo, da so posamezniki, ki so okužbo preboleli (vsaj nekaj časa) imuni in varni pred ponovno okužbo. Zato je pri nas na III. etaži kar dosti smeha in skupnih aktivnosti. Naši dragi se tudi sprehajajo po našem jesenko obarvanem parku. Ker imamo za nekaj časa z nami tudi študente fizioterapije, le-ti poskrbijo še za težje pomične in nepomične stanovalce. Z nekaterimi od njih gredo tudi v domski park. Naši prvi junaki nam dajejo upanje, ker vemo in vidimo, da vse težko in hudo enkrat mine.
Naši stanovalci iz pritličja, iz Ul. hortenzij posedajo in poklepetajo znotraj svoje skupinice. Žal je naša sodelavka, ki jim je krajšala čas, zbolela. Ampak pride. Takrat bo spet malo bolj pester in organiziran skupni čas.
Stanovalci I.etaže in II.etaže, naši »sivo in malo rdeči« so po svojih sobicah. Tja jim nesemo priboljške, smutije in kavico. Ampak povedo, da je v družbi lepše. Še kava je okusnejša, če jo piješ v družbi. Seveda imajo prav. Vsi komaj čakamo na »naš« čas. Gotovo se bomo imeli še bolj radi, v zavedanju in z izkušnjo, kako dragocena in pomembna je bližina soljudi.
Res pa je, da so naši stanovalci dobro oskrbljeni. So na toplem, imajo primerne obroke, oskrbljeni so in zdravstveno spremljani. Zares sami niso nikoli, saj smo mi z njimi 24 ur na dan. In pomislim na vse tiste starostnike, ki so v tem času v svojem domačem okolju. Mnogokrat prepuščeni sami sebi, pogosto brez najnujnejšega. Vem, da bi veliko starostnikov bilo zelo veselih, če bi bili z nami, čeprav v »zaprtem Domu«.
Tako nam minevajo dnevi v »izolaciji », tudi brez bližine svojcev, ki jo vaši in naši stanovalci seveda še kako pogrešajo. Priznam, da sem skušala »omehčati« pristojno koordinatorko, našo infektologinjo, pa je gospa neomajna. Pove, da stiki niso dovoljeni. Nevarnost je prevelika, ščititi je potrebno stanovalce in zaposlene, ki za stanovalce skrbijo. V hudih časih moramo vsi potrpeti. Tudi ranljivi. Tudi najmlajši in najstarejši.
Pošiljamo vam pozdrave in razmišljamo, kako lepo nam bo, ko bomo spet čisto zares spet skupaj.
mag.Jasna Cajnko, prof.sod.ped.
direktorica